Pojdi na glavno vsebino

Kolumna Začinjeno: Ščepec soli

Kolumna Začinjeno: Ščepec soli

Naša panoga je zelo atraktivna in dosega vedno večjo pozornost. Po malem smo postali vsi poznavalci. Kaj pa se zgodi, ko nam kdo postavi pred obraz ogledalo?

Če je bila priprava jedi in kuha nekoč domena gospodinj in je bilo poslanstvo le teh nahraniti svojo družino s čim bolj preprostim in hranljivim obrokom, danes to zagotovo ni tako. Živimo v svetu tisočerih sprememb, v katerem je kuhinja postala "mainstream" in prehranjevanje neke vrste obred. Prav tako bivamo v svetu, kjer se surovine častijo kot starodavne relikvije, v svetu, ko najboljše ni dovolj dobro.

A hkrati živimo v okolju, ki s težavo kljubuje hitri prehrani, ki se težko upira poplavi surovin množične proizvodnje in predvsem v okolju, kjer je vodilo še vedno ugodna cena.

Ker ima vsak zakaj svoj zato in ker ima vsaka stvar svoje dobre in slabe lastnosti, ni čudno, da se pri popularizaciji hrane pojavljajo mnogi absurdi in paradoksi. Pa se tokrat dotaknimo oddaj, ki so tako ali drugače povezane s kuhanjem, in se osredotočimo na dojemanje posameznih vlog, ki jih te oddaje zahtevajo, tako od pripravljalcev hrane, kot od samih gledalcev, do producentov le teh in tudi vseh strokovnjakov, ki tem oddajam dajejo poseben pečat.

O samih producentih in njihovem dojemanju gastronomije ne bom razsojal, saj njihovega dela ne poznam dovolj dobro, boste pa se verjetno vsi strinjali s tem, da so sami koncepti podvrženi tako ali drugače prežetim trendom in že videnim zgodbam. Zgodbam? Ja, zgodbam. Menim, da so prav zgodbe tiste, ki jih ljudje najhitreje »kupimo«, jih vzamemo za svoje oziroma z njimi dosežemo empatijo in sprejetje. Pa naj si gre za zgodbo o hrani, kuharju ali pa preprosto o okolju, na katerega se zgodba navezuje. Le kdo ne pozna mitov in legend o Roquefortu, cappuccinu, kajzericah, kavi, pivu, šampanjcu, itn.

Za vsako zgodbo pa stoji pripovedovalec. V našem primeru je to kuhar. In verjemite, da dobre zgodbe ustvarjajo slavne kuharje. A ti slavni kuharji so včasih bolj slavni, kot je njihova kuharija sama, saj imajo zgodbo, ki je morda popolnoma izmišljena, a je interpretacija enostavno tako zelo dobra, da jim le ta omogoča večno slavo. Zakaj bi pa kuhar sploh moral biti slaven? Ne bi bilo dovolj dobro že samo dejstvo, da je odličen pripravljalec hrane, da se vsake surovine dotakne s spoštovanjem in da svojo strast uporabi pri kreaciji svojih krožnikov, ki govorijo njegovo zgodbo vsem tistim, ki imajo to čast, da jo konzumirajo/mo!? Na tej točki pa se pojavi fenomen tako imenovanega paradoksa. Vsi strastni ljubitelji kulinarike in gastronomije, vsi dobrojedci, se zavedajo, kako zelo pomembno je senzorično zaznavanje oziroma, kako zelo pomembna so prav vsa čutila pri konzumiranju hrane in pijače. Pa pojdimo na ulice in povprašajmo hitrobežeče mimoidoče, kdo so po njihovem mnenju najboljši kuharji. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da boste dobili dve vrsti odgovorov. Prvi odgovori se bodo naslanjali na kuharje, kot so mame, babice, soseda Francka, stric Jože ali pa kuhar v njihovi najljubši gostilni. Drug tip izprašancev, pa vam bo kot iz topa izstrelil imena, kot so Gordon Ramsey, Heston Blumenthal, Joël Robuchon in Jamie Oliver. Stavim, da tile drugi mimoidoči sebe tretirajo in dojemajo kot dobrojedce, kot navdušene entuziaste vsega okusnega, dobrega in kvalitetnega, da imajo točno sestavljen načrt kam v Tednu restavracij in da o francoski kuhinji vedo več, kot marsikateri kuhar, ki prihaja iz stroke. O pomembnosti čutil jih ni treba poučevati saj imajo vsa čutila izpopolnjena, izpiljena, pa še šesti čut včasih uporabijo. Pa so ob naštevanju kuharjev pomislili, da je edina njihova zaznava mojstrovin izpod rok znanih kuharjev bila naslonjena na prikaz preko televizijskih ekranov? Kako torej lahko sodimo o sposobnostih kuharjev in o njihovem čaranju okusov na podlagi »buljenja« v hudičeve škatle? Prosim, oprostite mojemu sarkazmu. Torej, ste zaznali paradoks? V tem paradoksu se torej skriva odgovor, zakaj je dobro biti slaven. Slava prinaša denar, ki se kopiči na računih slavnih kuharjev s pomočjo prodaje oddaj, kuharic, receptur, tečajev, akademij in predvsem na podlagi tega, da je marsikdo za dober denar pripravljen prodati tudi sebe. To se zdaleč ne pomeni, da so vse te oddaje nekoristne in nekvalitetne. Kje pa! Vse te oddaje nam lahko odkrivajo do sedaj neznano, nam dajo navdih, nas opogumijo in nas včasih preprosto spomnijo, da je treba nekaj dobrega tudi pojest. Prenehajmo torej soditi vse tiste, ki se tako in drugače pojavijo v njih, ne dopustimo si presojati o ustreznosti krožnikov in hrane, temveč se poigrajmo v mislih in presodimo, ali je prikazana jed tista, s katero se bom v naslednjih urah morda poigral/a tudi sam/a. Poskušajmo opazovati pod kuhalnice in iz ljubezni in strasti vseh tistih, ki podajajo svoje skrivnosti, razbrati vse tiste malenkosti, ki bodo našo lastno čaranje z okusi še bolj nadgradili.

Kje pa je absurd? Absurdu pa se bomo približali in se ga dotaknili po drugi strani. S stranjo apliciram na pot, ki je prav tako povezana z dojemanjem »mainstremovske« sodobne kuhinje in sledenju trendov, ki jih narekujejo »slavni«. Govorili bomo o lokalnem, svežem, sezonskem, biološkem, ekološkem, ekskluzivnem, prestižnem ... o surovinah torej. Razvili smo celo znanost o tem, kaj je boljše, kaj slabo in kaj je tisto, zaradi česa so nam šteti dnevi. Posledica prevelikokrat izkrivljene slike je napačna interpretacija zakonitosti »slow fooda«. Priporočam, da vsi tisti, ki ne poznate gibanja »slow food«, čim hitreje potešite svojo radovednost in si s tem naredite veliko uslugo, saj boste odkrili bistvo, o katerem danes pišem .......... to mnogopičje naj vam služi kot premor za razmislek, kot premor za procesiranje same filozofije slow fooda. Vidite, na krožnik ne sodijo surovine drage kot žafran, ki so zaradi svoje ekskluzivnosti prepotovale več kilometrov kot znaša pot okoli sveta, ampak tiste, ki jih je pridelal vaš najbližji kmet, vaš sosed, na gredici, ki ste jo videli. Takšna surovina najverjetneje ne bo imela etikete, tudi pokvarljiva bo, pa še oblike ne bo takšne, da bi jo bilo vredno poslikati. Verjemite pa mi nekaj, in sicer, da se bo v njej skrival hudičevo dober okus. Pomislite samo na kumarice ali še bolje na »paradajz«. In absurd je iskat nekaj, nekje daleč, ko pa najboljši sadež visi tik pred vašimi očmi, a ste preprosto preslepi, da bi ga opazili.

Zatorej, bodimo pošteni do svojih čutil in uživajmo v radostih imenovanih kulinarika, tukaj in zdaj. Prenehajmo soditi o okusih, ki jih nismo zaznali, prepustimo razsodbo strokovnjakom na svojih področjih, sodbo pa sodnikom. Izprezimo drvečega vranca, zapustimo imaginaren kulinaričen oblak, kjer so oči edini razsodnik in se prepustimo užitkom, ki jih ponuja prostor in čas. Zame pa še vedno velja, da je najboljša hrana tista, ki ji nameniš čas, ki jo sprejmeš kot poklon in jo častiš, kot boga. In božje so tiste roke, ki te hranijo, in ne tiste oči, ki ti obljubljajo nedotakljivo. Zakuhajte kaj dobrega! Pa dober tek!

 

Avtor: Luka Rusić

Prijava na obveščanje

Bodite obveščeni o novih člankih v Jezeršek okusi.

Arhiv člankov iz področja Zanimivo

 
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...
Strinjam se